Glavna zmota mnogih ljudi je, da intuitivno izraza »vlažnost« in »vlaga« v smislu mokrote razumejo kot sopomenki. Ne plesni ne bakterije svojih potreb po vodi ne morejo zadovoljiti z vlažnostjo zraka. Potrebujejo vodo v tekoči obliki na neporozni površini (kondenzat), v poroznih materialih, kot so mavec, tapete in les, oziroma v napeljavah za vodo (vodovodni in kanalizacijski sistemi).

Zato najučinkovitejši in najbolj zdrav način za preprečevanje, da bi mikrobi imeli dostop do vode, ni omejevanje vlažnosti zraka v zaprtih prostorih, temveč boljša izolacija zunanjosti zgradbe. Dokler temperatura površine ne pade pod kritično vrednost (80 % ravnotežne relativne vlažnosti), se mikrobi ne morejo razvijati. Kljub temu pa se že desetletja vrstijo neuspeli poskusi preprečevanja nastajanja plesni v kletnih in drugih zaprtih prostorih zgradb. To najbolj prizadene uporabnike zgradb oziroma njihova dihala.

Sluznice dihal in oči ter koža se s tako suhim zrakom zelo težko spopadajo in zadržujejo vodo, ki jo potrebujejo. Ker mora sluznica dihal zrak na poti do pljučnih mehurčkov navlažiti do 100-odstotne vlažnosti, se popolnoma izsuši. Tako ljudje postanejo bolj občutljivi za okužbe, saj lahko mikrobi izkoristijo idealne pogoje za prenos po zraku, kot je opisano v nadaljevanju.


Zračni prenos mikrobov

Že pred 50 leti so znanstveniki dokazali, da nizka vlažnost (in nizka temperatura v prostoru) prispeva k zračnemu prenosu mikrobov. Dokazano je, da patogeni, ki povzročajo okužbe dihal (bakterije ter virusi gripe in prehlada), patogeni črevesnih okužb, ki se najpogosteje pojavljajo pozimi (rota- in norovirus), ter tudi glivične spore in drobci lažje in v večjem številu vstopajo v dihala, če je zrak suh. Zato ima znižanje vlažnosti kot zaščita pred vlago stranski učinek povečanja nevarnosti izpostavljenosti drugim nevarnim snovem poleg plesni.

Večina mikrobov se širi po različnih poteh prenosa, vendar običajno izbirajo tiste, pri katerih so pogoji trenutno najugodnejši. V ogrevanem ozračju v zaprtih prostorih je to navadno po zraku. Zračni prenos prek mikroskopsko majhnih kapljic, ki jim rečemo aerosoli, je izredno učinkovit in to pot prenosa je težko preprečiti. Ni nujno, da sta vir in cilj okužbe časovno ali prostorsko tesno povezana. Mikrob lahko več dni miruje na površini, preden pride v stik s svojim ciljem – vlažnimi dihalnimi potmi, na primer prek kroženja zraka v prostoru.

Rezultati raziskav več kliničnih študij na različnih skupinah ljudi dokazujejo učinkovitost preventive z vlaženjem zraka v grelni sezoni: število okužb dihal se zmanjša za 20 odstotkov pri odraslih in za 50 odstotkov pri otrocih. Število dni bolniških odsotnosti pozimi se zmanjša za 20 odstotkov.


Fizikalno in biološko ozadje

Čas preživetja virusov gripe in drugih mikrobov v zraku je odvisen od vlažnosti. Medtem ko pri zelo visoki vlažnosti preživijo več ur, pri relativni vlažnosti med 40 in 60 odstotki postanejo neaktivni v nekaj minutah. Če vlažnost pade pod 40 odstotkov, virusi in mikrobi preživijo več ur in celo bistveno dlje. V izsušenih kapljicah zraka so dobesedno konzervirani. Fizikalno in biološko razlago za to trditev najdemo v fizikalnih lastnostih aerosolov: zaradi sproščanja vode do točke, ko je doseženo stanje termodinamičnega ravnovesja, kar je blizu 50 odstotkov relativne vlažnosti, pride do nasičenosti različnih snovi, ki so raztopljene oziroma prisotne v vodi.

Zaradi prenasičenosti raztopine v areosolnih kapljicah mikrobi postanejo neaktivni v nekaj minutah. Če je vlažnost zraka v zaprtih prostorih med 40 in 45 odstotki, pa se te snovi v nekaj sekundah posušijo in kristalizirajo.

Mikrobi ostanejo ujeti v posušenih aerosolih in so še vedno aktivni. Membrane njihovih celic ostanejo nedotaknjene in mikrobi lahko še vedno povzročijo okužbo. Po ponovnem hidrogeniranju, na primer ob vstopu v vlažna dihala, se mikrobi spet sprostijo in lahko povzročijo novo okužbo.