Elektrodni parni vlažilnik zraka je izotermni vlažilnik zraka, ki za segrevanje vode uporablja tok elektronov.

Pri tej tehniki se izkorišča električna upornost oziroma prevodnost vode. Površine elektrod, razmiki med elektrodami in globina elektrod določajo pretok toka in s tem ustvarjeno količino pare. Da bi snovem, ki povzročajo trdoto vode, predstavili kar največjo površino, na kateri se lahko nalagajo, se uporabljajo mrežaste elektrode z veliko površino. Snovi, ki povzročajo trdoto vode, kristalizirajo na teh elektrodah, in delujejo kot dodatni izolatorji. Ker voda za izparevanje zahteva globino elektrod, ki je primerna za uporabljeni tok, se raven vode v parnem valju neprestano zvišuje, dokler ni razpoložljiva površina elektrod vedno manjša, s tem pa se zmanjša tudi tvorjenje pare. Signal elektronike vlažilnika javlja, da je valj napolnjen. Glede na vrsto valja ga lahko zamenjate za novega (enkratna uporaba) ali pa ga znova uporabite, ko očistite vsebnik (parni valj z možnostjo čiščenja). Da bi tudi pri zaustavitvah naprave zagotavljali neprestano pripravljenost na zagon, so elektrode vedno v vodi. Reguliranje oddajanja pare je zato omejeno na spodnje območje, glede na kakovost vode med 10 in 20 % zmogljivosti oddajanja pare. (možnost trajnega reguliranja od 15–100 %)

Način delovanja uporovnega parnega vlažilnika zraka
Z električnim krmilnim impulzom se prek zaščite aktivira grelni tok. Vstopni elektromagnetni ventil se z zakasnitvijo odpre in spusti vodo (glede na raven oddajanja pare) prek polnilne posode v parni valj od spodaj. S krmilno elektroniko se vstopni in izstopni magnetni ventili neprestano krmilijo, tako da je v parnem valju kakovost vode oz. prevodnost vedno enaka. V tehniki se je za ta postopek uveljavil izraz samodejno adaptivno prilagajanje na obstoječo vodo.

Shematski prikaz parnega vlažilnika zraka z gretjem elektrod